Drevo življenja (2011)

The Tree of Life

The Tree of Life, najnovejši in morda celo najboljši film Terrencea Malicka, izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala Stanley Kubrick in Andrej Tarkovski. To ni le film, to je ultimativna simbolika, metafizika in ezoterika. Vizualno tako zelo močan in tenkočuten film, da dobi gledalec občutek, da lebdi. [več..]

Drevo življenja, zmagovalec letošnjega Cannesa, je natanko to, kar filmi običajno niso: avtobiografija. Filmski režiserji običajno ne snemajo avtobiografij. Biografije - da. Avtobiografij - ne. Avtobiografije so stvar knjig. Filmi so predragi, da bi prenesli avtobiografije. Transformerji niso avtobiografija Michaela Baya. Lov za izgubljenim zakladom ni avtobiografija Stevena Spielberga. In Šund ni avtobiografija Quentina Tarantina. Šund je morda res film o filmih, ki jih ima Tarantino najraje, toda to ni avtobiografija. Filmi o režiserjevih najljubših rečeh niso avtobiografije, ampak bolj fetišizmi - za filme so to, kar je za noge masaža. Tarantino je cinefil - in tega nikoli ne skriva. Vedno citira filme, vedno da povsem jasno in odločno vedeti, katere filme ima najraje, kateri so nanj najbolj vplivali, kateri so ga najbolj zaznamovali, še več - te filme vedno prikaže kot dele svojega življenja, kot biografske enote, kot tisto, kar se mu je v življenju zgodilo. Njegovi filmi so sestavljeni iz filmov, ki jih je videl - in njegovo življenje verjetno tudi. [več..]