Polnoč v Parizu (2011)

Midnight in Paris

Woody Allen je velik v Franciji - doma, v Ameriki, njegove filme ignorirajo, v Franciji pa jih ljubijo. Franciji zdaj končno dahne: Je t’aime! Toda ne brez ironije: Allen v Franciji najbolj ljubi Ameriko, okej, Američane, ki so živeli v Franciji! Ali bolje rečeno: v Franciji najbolj ljubi ameriške pisatelje, ki so ustvarjali v Franciji, jasno, davno, pred mnogimi leti, v času med obema velikima vojnama, kamor časovni stroj - starinski avto - odpelje nič hudega slutečega Gila [več..]

Po filmu Vicky Cristina Barcelona, ki se je odvijal v katalonski prestolnici, se je Woody Allen v Polnoči v Parizu odpravil v francosko prestolnico in posnel celovečerec, ki ga opevajo kot ljubezensko pismo temu mestu. No ja, z vsem spoštovanjem do Woodyja, a film je v resnici videti kot res dolga reklama za Pariz v treh pomembnih (in pogosto opevanih) obdobjih. [več..]

Stereotipna razglednica Pariza, časovni stroj, koncentracija znanih osebnosti iz preteklosti (plus Carla Bruni) in retronostalgija na "prvo žogico". Recept za katastrofo, ki ga pred najhujšim reši nekaj posrečenih nezmotljivo "woodyallenovskih" vložkov. Polnoč v Parizu je zadnji izdelek v seriji hiperproduktivnega Allenovega obdobja, v katerem so si po Vicky Cristina Barcelona (2008) sledili Whatever Works (2009), You Will Meet a Tall Dark Stranger (2010) in zdaj Polnoč. Ki bi jo lahko, kot večino zgoraj naštetih, mirno izpustil. [več..]