Koža, v kateri živim (2011)

La piel que habito

Uf, jebemti, tole pa je film. Upal bi reči, da najboljši, kar jih je do zdaj posnel Pedro Almodovar. Pa še Bandersa ima, v eni izmed njegovih najboljših vlog kariere, ki se je začela ravno v filmih Pedra Almodovarja. Jp, tole je Banderasova vrnitev h koreninam, naporna, zajebana, šokantna, pretresljiva, atmosferska in dramaturško dodelana bizarka leta, ki gledalca strese do kosi. Zelo nenavadna in nevsakdanja zgodba, Woojev Face-Off kot bi ga pač posnel Almodovar, ta kultni španski maestro, ki se je s tem filmom vsaj zame vrnil v velikem stilu. [več..]

Pedro Almodóvar s svojo reinterpretacijo zdrajsanega filmskega motiva norega znanstvenika dokazuje, da ne namerava tiho zdrsniti v vlogo tovarne "varnih" artfilmov, s kakršnimi mase izpolnjujejo svojo obvezno kvoto še prebavljive nehollywoodske produkcije.
V njunem zadnjem skupnem projektu, Almodóvarjevem Zveži me!, je Antonio Banderas igral možaka, ki je bil pravkar izpuščen iz psihiatrične ustanove. Več kot dvajset let kasneje je Banderas tisti, ki nosi zdravniško belo haljo – in obenem tisti, ki je zares nor. Prav tako precizen kot Banderas s skalpelom pa je tudi režiser s kamero: pred nami je natančno, minimalistično posnet film, ki mu uspe neverjetno krvavo temo na platno preliti praktično brez enega samega eksplicitnega prizora. [več..]

Douglas Sirk je snemal predvsem kičaste melodrame (Imitacija življenja, Veličastna obsedenost, Zapisano v vetru, Vse, kar dopuščajo nebesa, Potemneli angeli ipd.), ki jim Pedro Almodóvar vedno z veseljem pritrjuje. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Sirk posnel triler, ali bolje rečeno - predstavljajte si, da bi Sirkov film posnel Alfred Hitchcock, ki bi svojo obsedenost s fluidnostjo spolne identitete, tako pikantno poudarjeno v Vrtoglavici in Psihu, spel s Franjujevo psihogrozljivko Oči brez obraza, v kateri genialni plastični kirurg ugrablja ženske in išče obraz za svojo hčerko, ki ji je obraz iznakazila prometna nesreča. [več..]