Izlet (2011)

Glavni problem Izleta, sicer prvenca wunderkinda Nejca Gazvode, je v tem, da je gledalcu malo mar za vse tri glavne junake, ki so tako zelo zoprni, antipatični, narejeni, nespontani in tečni, da boli glava. Še posebej na začetku, ko pridejo v kader in se začnejo glupirati. Četudi bi jih ob morju, kjer nas spomnijo na veliko boljši Hladnikov Peščeni grad, poklal kak psiho, bi bilo gledalcu vseeno, ali še bolje, prav želimo si, da bi se jim zgodilo kaj slabega, tako zelo neprepričljivi so. [več..]

Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili. Med gibanjem se težko govori – med gibanjem težko izgovarjaš vse tiste klene besede, s katerimi je skušal slovenski igralec vedno izreči celokupnost slovenske samobitnosti. Vsako besedo je bilo treba jasno in razločno slišati, od začetka do konca – da ne bo igralec svoje tehnike pravilnega dihanja metal stran. [več..]

Ubijanje je samo še služba, študij v tujini je drugo ime za seks turizem, diploma pa samo korak do prijave na zavodu za zaposlovanje. Tri zgodbe junakov filma Izlet Nejca Gazvode ilustrirajo, kako se je generacija, katere starši so osamosvajali Slovenijo, znašla na točki, ko je za smrt prezgodaj, saj »umreš, ko si star in beden«, a po drugi strani hodiš v službo, ki bi jo sicer lahko opravljal kdorkoli, samo zato, »da čas hitreje mine«. [več..]